Vizionarska vloga pri kreiranju današnjega 'SUV gibanja'

Leta 1967 so se vodilni pri znamki Suzuki odločili za vstop v segment terenskih vozil. Ker pri znamki Suzuki takrat v ponudbi še niso imeli terensko orientiranih modelov, so v istem letu našli partnerja v obliki družbe Hope Motor Company, ki je leta 1965 predstavila model majhnega terenskega vozila z oznako hope star ON 360 …

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Osamu Suzuki, tedanji prvi mož koncerna Suzuki, velikokrat razmišljal o razvoju lahkega terensko prehodnega 'kei-car' avtomobila s stalnim 4x4 pogonom, ki bi s svojimi lastnostmi lahko ugodil tedanjim japonskim zakonskim določbam glede same velikosti (največja dovoljena dolžina in širina: 3 x 1,3 metra) avtomobila in njegove pogonske moči (največja dovoljena delovna prostornina vgrajenega motorja: 350 kubičnih centimetrov), vendar ga je k dokončni realizaciji te ideje spodbudil šele bankrot japonskega podjetja Hope Motor Company, ki je od leta 1965 do leta 1968 proizvedlo samo 15, pretežno ročno izdelanih primerkov prvega japonskega 'mini-jeepa'.

Podjetni Osamu Suzuki je leta 1968 pridobil vse lastninske pravice za izdelavo tega 'serijskega' modela, čigar proizvodnjo je japonsko transportno ministrstvo odobrilo že leta 1967. Ta 'mini-jeep' (dolžina: 2995 mm, širina: 1295 mm, višina: 1765 mm, medosna razdalja: 1950 mm, masa avtomobila: 625 kg), ki so ga pri znamki Suzuki takrat uporabili za osnovo njihovega lastnega prototipnega izdelka, so Japonci ob njegovem nadaljnjem razvoju nadgradili in prilagodili vgradnji Suzukijevih sestavnih delov. Svetovna premiera prvega terenskega suzukija se je zgodila leta 1969. Tako se je leta 1970 na japonskem tržišču pojavil prvi serijski jimny 360, ki je od izdelka znamke Hope podedoval nosilno šasijo in karoserijske dimenzije, čeprav so pri znamki Suzuki ob njegovem razvoju poskrbeli za drugačno podobo prednjega dela pri avtomobilu, ki ga je takrat krasila uradna oznaka LJ (Light Jeep) 10. To, samo Japoncem namenjeno različico (3-sedežnik, en sedež je zavzela rezervna pnevmatika), je premikal zračno hlajeni bencinski 2-valjnik, ki jev lahko mobiliziral 25 KM (18 kW) pri 6000 vrtljajih v minuti ter 33,4 Nm motornega navora pri 5500 vrtljajih v minuti. Že leta 1971 so se takšni suzukiji pojavili tudi v ZDA.

Leta 1972 se pojavi skoraj identična, vendar malenkost močneje motorizirana različica LJ20, ki je prejela vodno hlajen pogonski sklop, sposoben mobiliziranja 28-tih KM (21 kW). Tega leta so kupcem prvič ponudili tudi 'hard-top' različico z odstranljivo trdno streho iz steklenih vlaken. Leta 1973 so pri avtomobilu spremenili samo podobo prednjih smerokazov, leta 1974 ga pričnejo izvažati v ZDA, kjer ima različica LJ20A/E vlogo prvega suzukija z vgrajenim 4x4 pogonom. Večje spremembe je prineslo šele leto 1975, ker so takrat na japonskem transportnem ministrstvu spremenili pravila 'kei-car igre', ki so začela veljati leta 1976. Tako smo dobili prvo resnično prodajno uspešno različico malega japonskega plezalca, ki je nekoliko večja (največja dovoljena dolžina: 320 cm, največja dovoljena masa 1400 kg) in tudi bolje motorizirana, ker premore vgrajen 550-kubični pogonski sklop (24 kW/33 KM). Ta model, ki je znan kot različica LJ50 (alias jimny 55/SJ10), je po zaslugi spremenjenih pravil igre pravi štirisedežnik, ker je rezervno kolo tokrat nameščeno na zadku. Čeprav je ta izvozno zelo uspešna različica (v Avstraliji je dosegla kultni status med mladino) malenkost šibkejša, ker premore samo 25 KM (18 kW), ima uporabnik na razpolago več motornega navora (52 Nm pri 3000 vrtljajih v minuti) v bolj prijaznem območju delovnih motornih vrtljajev.

Prodajni uspeh te različice v Avstraliji in kasneje tudi v ZDA je spodbudil Japonce k pričetku izvoza tega modela v Evropo. Prvi, ki so lahko spoznali tega simpatičnega in terensko zmogljivega malčka, so bili Nizozemci, ker so si ta model lahko omislili že leta 1977, ko pri nemškem uvozniku sploh niso hoteli ničesar vedeti o tem, po njihovem absolutno prešibkem modelu. Na te trditve so Japonci zelo hitro odreagirali, ker so v istem letu predstavili različico LJ80 (SJ20), ki se ga spominjamo kot avtomobila, ki je bil v Evropi med prvimi, ki je ustvaril kategorijo danes zelo čislanih terensko prehodnih vozil za delo, šport in prosti čas (SUV). Pod motornim pokrovom te modificirane različice se skriva 0,8-litrski bencinski štiritaktni štirivaljnik, ki je lahko mobiliziral 42 KM (30 kW) pri 5500 vrtljajih v minuti ter 61 Nm motornega navora pri 3500 vrtljajih v minuti. Vgradnja močnejšega motorja je prinesla tudi razširjena koloteka in večji rezervoar za gorivo (40 litrov). Prvi majhni terenski suzukiji so se na nemškem tržišču pojavili v marcu leta 1980. Za takšnega, resnično kompaktnega suzukija (dolžina: 317 cm, širina: 140 cm), je nemški kupec odštel najmanj 12.500 nemških mark, precej manj kot za lado nivo (15.975 nemških mark) ali pa jeepa CJ-5 (20.570 nemških mark), posledično si je mali suzuki hitro pridobil veliko občudovalcev, tudi na račun majhnosti in posledične prikupnosti, zato so ga ženske hitro vzljubile. Tako se je mali LJ80 leta 1981 lahko pohvalil z naslovom najbolje prodajanega terenskega vozila na tedanjem zahodnonemškem tržišču.

To, danes že kultno različico (masa avtomobila: od 685 do 725 kg) majhnih in lahkih terenskih suzukijev, so izdelovali do konca leta 1981. Potem so ga nasledili predstavniki nove, nekoliko večje generacije, znane po modelni oznaki SJ410 (SJ30). Do konca leta 2009 so Nemcem dobavili približno 180.000 novih primerkov takšnih majhnih terenskih suzukijev, ki jih v današnjih časih povezujemo predvsem z modelno oznako jimny.